miti in legende

Zakaj je sosedu crknila krava? Zakaj je zbolel moj brat? Zakaj ima ženska brado? Kako si povečam penis? Kako ga pripravim, da bo pogosteje salutiral? To so vprašanja, na katera v Zambiji dobiš hiter odgovor.

Predem razkrijem vse te skrivnosti, bi bilo dobro opisati nekaj ozadja. O življenju v Zambiji sem že pisal. Življenjski stil afriškega podeželana verjetno precej spominja na evropskega v prvi polovici dvajsetega stoletja – otroci hodijo peš v gručah v šolo, so lepo vzgojeni in spoštujejo starejše, vsi uporabljajo javni prevoz, osebnih avtov ni, na vasi sta dva televizorja, žena je podrejena možu, polja se obdeluje ročno itd. Stvari se, sicer počasi, premikajo naprej in sklepam, da bojo čez 50 let tudi slamnate kolibe na afriškem podeželju imele širokopasovni internet. Nekaterih stvari pa se čas ne dotakne – njihova verovanja in običaji so (in to velja za vso podsaharsko Afriko) stari tisočletja.

Zelo pomembno vlogo v življenju Zambijcev imajo čarovnice, in ko govorim o čarovnicah, govorim dobesedno o škrbastih grbastih babnicah s kljukastim nosom, jahajočih na metli. Živijo med nami in se delajo, da so normalni ljudje, za njihovo odkrivanje pa poskrbijo vaški sveti, ki čarovnice tudi kaznujejo; kazen je običajno izgon iz skupnosti ali kamenjanje, najbrž odvisno od stopnje hudobije. So namreč sila hudobne in jo zelo rade zagodejo ljudem.

Zdaj ste si najbrž že odgovorili na prvi dve vprašanji; to sta dva primera, kaj vse znajo, seveda pa je njihov repertoar izredno bogat. Ampak nič bat, belim ljudem čarovnice ne morejo do živega. No, pred 100 leti so še verjeli, da tudi metki ne, zato vseeno svetujem previdnost, ko v zvezdnati noči opazujete utrinke – to so čarovnice, ki na svojih metlah švigajo po nebu.

Vseh človekovih tegob pa vseeno ne gre pripisati čarovnicam. Včasih smo si ljudje krivi sami. Tako je z bradatimi ženskami, ki jih v Afriki ni tako malo; brado dobijo, če imajo preveč splavov. Resnično. Ampak to ni nič takega, česar ne bi mogel premagati kateri od mnogih tradicionalnih zdravilcev, ki v časopisih na veliko oglašujejo, da imajo rešitev tudi za veliko hujše težave, kot je brada na ženskah – ozdravijo vse od AIDS-a do bilharzije, tuberkuloze, kolere, malarije itd. Najbrž je potovalna driska za njih mala malica (na srečo mi ni bilo treba izvedeti). Pri zdravljenju uporabljajjo predvsem zelišča, pa tudi bolj "posebne" metode, ki bi Evropejce verjetno odvrnile od zatekanja k tovrstni medicini. Z eno dejavnostjo pa bi po moje, ne glede na metode, tudi v Evropi mastno zaslužili. Zelo dobro namreč poznajo odgovor na četrto in peto vprašanje. In tu smo prišli do dobro znanega mita, ki buri domišljijo belih žensk in domišljavost mnogih črncev.

Treba je še nekaj dodati za boljše razumevanje naše zadnje uganke. Da so črnci precej bolj "fizičarji" kot Evropejci, mi je bilo že prej jasno. Presenetila pa me je njihova osredotočenost na predel telesa med popkom in koleni, in sicer tako njegovo obliko kot gibanje. Ta del telesa razvijajo že od ranega otroštva, predvsem skozi ples, katerega gibi so zelo... hm, neposredni. Mnogi otroci plešejo kot (odrasli) profesionalci. V Children's Townu so priredili zabavo ob zaključku leta, kjer sem bil častni gost. Govorancam je sledil ples in jaz sem med drugim zaplesal z ravnateljevo 9-letno hčerjo; ples, za katerega bi me v Evropi preprosto zaprli.

Glede oblike ni kaj nakladati – čim večje, tem boljše. Pri ženskah je zaželena velika rit. Naj na tem mestu odgovorim na eno od zastavljenih vprašanj: žensko oprsje pri črncih nima posebne estetske funkcije in služe edino za dojenje otrok. Seveda se tudi estetska merila globalizirajo in nekatere mestne kikle so že ugotovile, da je dekolte precej učinkovito orožje pri lovu na bogate belce.

Pri moških se kakopak išče velika voščenka, kot mu rečejo po angleško. Tudi s slednjim se ukvarjajo že od malega in če je potrebna pomoč pri rasti, je na voljo pester izbor metod. Najbolj klišejska je pač priprava zeliščnih zvarkov, ki pri rednem pitju prinesejo solidne rezultate. Velikost voščenke se lahko s pomočjo teh napojev med 8. in 15. letom starosti kar podvoji.

Če je vaš vrač slab kuhar, si lahko pomagate s koreninicami. Treba je izbrati primerno velikost in obliko, koreninico nato prerežete na pol po dolžini, jo izdolbete in segrejete v topli vodi ter nato z obeh strani drgnete voščenko, ki se nato prilagodi obliki izdolbene koreninice. Menda je rast tako hitra, da jo je mogoče opazovati s prostim očesom.

Najbolj preprosta, pa tudi radikalna metoda je neko sadje, na žalost ne vem imena, ki raste na drevesu in ima obliko podolgovate kumare. Treba ga je utrgati in pojesti, ko še zori; ko bo sadje na drevesu zorelo in raslo, bo zaužiti sadež povzročil rast vaše kumare. Vendar ima ta metoda past – nemalo nadebudnežev je pretiravalo in so s čudežnega drevesa jedli prehitro. Mnogi izmed njih so bili kasneje prisiljeni nositi kikle.

Tradicionalna medicina seveda pozna tudi metode za manjšanje voščenk, vendar močno dvomim, da vas to zanima.

Past leži pravzaprav v vsakem laičnem poseganju po tradicionalni medicini in če nočete neželenih stranskih učinkov, toplo priporočam, da to prepustite strokovnjakom. To velja še posebej za zadnje "zdravilo", ki ga predstavljam v tem prispevku - afriška viagra. Tudi za dvig potence poznajo veliko metod od osvežilnih napitkov naprej, ampak najbolj se mi je vtisnila v spomin tista s kozami. Kozli so baje znani kot poskočne živali, zato so zelo zanimivi za tradicionalno medicino. Vrači tu ne okolišijo - najbolj učinkovito je menda, če kozlu odrežejo en kos moškosti in jo kirurško vsadijo nekam v trebušni predel pacienta. Podrobnosti ne vem in jih tudi ne želim vedeti.

Rezultat opisanih posegov tradicionalne medicine je torej baje resničen mit o afriških voščenkah. Ker pa razkritje mita pokvari vso zabavo in ker sem jaz o največjem bogastvu črncev izvedel iz pripovedi, ne iz prve roke, boste morali, če pripovedi ne verjamete, radovednost potešiti sami.

Dovolj bodi o vuduju. Švedski verziji tega prispevka bo sledil opis zadnjega dela poti, kmalu pa bom dodal še slike. Stay tuned, še bo kaj videti!

LP, Andrej