miti in legende

Zakaj je sosedu crknila krava? Zakaj je zbolel moj brat? Zakaj ima ženska brado? Kako si povečam penis? Kako ga pripravim, da bo pogosteje salutiral? To so vprašanja, na katera v Zambiji dobiš hiter odgovor.

Predem razkrijem vse te skrivnosti, bi bilo dobro opisati nekaj ozadja. O življenju v Zambiji sem že pisal. Življenjski stil afriškega podeželana verjetno precej spominja na evropskega v prvi polovici dvajsetega stoletja – otroci hodijo peš v gručah v šolo, so lepo vzgojeni in spoštujejo starejše, vsi uporabljajo javni prevoz, osebnih avtov ni, na vasi sta dva televizorja, žena je podrejena možu, polja se obdeluje ročno itd. Stvari se, sicer počasi, premikajo naprej in sklepam, da bojo čez 50 let tudi slamnate kolibe na afriškem podeželju imele širokopasovni internet. Nekaterih stvari pa se čas ne dotakne – njihova verovanja in običaji so (in to velja za vso podsaharsko Afriko) stari tisočletja.

Zelo pomembno vlogo v življenju Zambijcev imajo čarovnice, in ko govorim o čarovnicah, govorim dobesedno o škrbastih grbastih babnicah s kljukastim nosom, jahajočih na metli. Živijo med nami in se delajo, da so normalni ljudje, za njihovo odkrivanje pa poskrbijo vaški sveti, ki čarovnice tudi kaznujejo; kazen je običajno izgon iz skupnosti ali kamenjanje, najbrž odvisno od stopnje hudobije. So namreč sila hudobne in jo zelo rade zagodejo ljudem.

Zdaj ste si najbrž že odgovorili na prvi dve vprašanji; to sta dva primera, kaj vse znajo, seveda pa je njihov repertoar izredno bogat. Ampak nič bat, belim ljudem čarovnice ne morejo do živega. No, pred 100 leti so še verjeli, da tudi metki ne, zato vseeno svetujem previdnost, ko v zvezdnati noči opazujete utrinke – to so čarovnice, ki na svojih metlah švigajo po nebu.

Vseh človekovih tegob pa vseeno ne gre pripisati čarovnicam. Včasih smo si ljudje krivi sami. Tako je z bradatimi ženskami, ki jih v Afriki ni tako malo; brado dobijo, če imajo preveč splavov. Resnično. Ampak to ni nič takega, česar ne bi mogel premagati kateri od mnogih tradicionalnih zdravilcev, ki v časopisih na veliko oglašujejo, da imajo rešitev tudi za veliko hujše težave, kot je brada na ženskah – ozdravijo vse od AIDS-a do bilharzije, tuberkuloze, kolere, malarije itd. Najbrž je potovalna driska za njih mala malica (na srečo mi ni bilo treba izvedeti). Pri zdravljenju uporabljajjo predvsem zelišča, pa tudi bolj "posebne" metode, ki bi Evropejce verjetno odvrnile od zatekanja k tovrstni medicini. Z eno dejavnostjo pa bi po moje, ne glede na metode, tudi v Evropi mastno zaslužili. Zelo dobro namreč poznajo odgovor na četrto in peto vprašanje. In tu smo prišli do dobro znanega mita, ki buri domišljijo belih žensk in domišljavost mnogih črncev.

Treba je še nekaj dodati za boljše razumevanje naše zadnje uganke. Da so črnci precej bolj "fizičarji" kot Evropejci, mi je bilo že prej jasno. Presenetila pa me je njihova osredotočenost na predel telesa med popkom in koleni, in sicer tako njegovo obliko kot gibanje. Ta del telesa razvijajo že od ranega otroštva, predvsem skozi ples, katerega gibi so zelo... hm, neposredni. Mnogi otroci plešejo kot (odrasli) profesionalci. V Children's Townu so priredili zabavo ob zaključku leta, kjer sem bil častni gost. Govorancam je sledil ples in jaz sem med drugim zaplesal z ravnateljevo 9-letno hčerjo; ples, za katerega bi me v Evropi preprosto zaprli.

Glede oblike ni kaj nakladati – čim večje, tem boljše. Pri ženskah je zaželena velika rit. Naj na tem mestu odgovorim na eno od zastavljenih vprašanj: žensko oprsje pri črncih nima posebne estetske funkcije in služe edino za dojenje otrok. Seveda se tudi estetska merila globalizirajo in nekatere mestne kikle so že ugotovile, da je dekolte precej učinkovito orožje pri lovu na bogate belce.

Pri moških se kakopak išče velika voščenka, kot mu rečejo po angleško. Tudi s slednjim se ukvarjajo že od malega in če je potrebna pomoč pri rasti, je na voljo pester izbor metod. Najbolj klišejska je pač priprava zeliščnih zvarkov, ki pri rednem pitju prinesejo solidne rezultate. Velikost voščenke se lahko s pomočjo teh napojev med 8. in 15. letom starosti kar podvoji.

Če je vaš vrač slab kuhar, si lahko pomagate s koreninicami. Treba je izbrati primerno velikost in obliko, koreninico nato prerežete na pol po dolžini, jo izdolbete in segrejete v topli vodi ter nato z obeh strani drgnete voščenko, ki se nato prilagodi obliki izdolbene koreninice. Menda je rast tako hitra, da jo je mogoče opazovati s prostim očesom.

Najbolj preprosta, pa tudi radikalna metoda je neko sadje, na žalost ne vem imena, ki raste na drevesu in ima obliko podolgovate kumare. Treba ga je utrgati in pojesti, ko še zori; ko bo sadje na drevesu zorelo in raslo, bo zaužiti sadež povzročil rast vaše kumare. Vendar ima ta metoda past – nemalo nadebudnežev je pretiravalo in so s čudežnega drevesa jedli prehitro. Mnogi izmed njih so bili kasneje prisiljeni nositi kikle.

Tradicionalna medicina seveda pozna tudi metode za manjšanje voščenk, vendar močno dvomim, da vas to zanima.

Past leži pravzaprav v vsakem laičnem poseganju po tradicionalni medicini in če nočete neželenih stranskih učinkov, toplo priporočam, da to prepustite strokovnjakom. To velja še posebej za zadnje "zdravilo", ki ga predstavljam v tem prispevku - afriška viagra. Tudi za dvig potence poznajo veliko metod od osvežilnih napitkov naprej, ampak najbolj se mi je vtisnila v spomin tista s kozami. Kozli so baje znani kot poskočne živali, zato so zelo zanimivi za tradicionalno medicino. Vrači tu ne okolišijo - najbolj učinkovito je menda, če kozlu odrežejo en kos moškosti in jo kirurško vsadijo nekam v trebušni predel pacienta. Podrobnosti ne vem in jih tudi ne želim vedeti.

Rezultat opisanih posegov tradicionalne medicine je torej baje resničen mit o afriških voščenkah. Ker pa razkritje mita pokvari vso zabavo in ker sem jaz o največjem bogastvu črncev izvedel iz pripovedi, ne iz prve roke, boste morali, če pripovedi ne verjamete, radovednost potešiti sami.

Dovolj bodi o vuduju. Švedski verziji tega prispevka bo sledil opis zadnjega dela poti, kmalu pa bom dodal še slike. Stay tuned, še bo kaj videti!

LP, Andrej

på vägen

Detta blir ingen vacker saga som den senaste, jag är lite trött.

Dagens nyheter: jag är i Blantyre, södra Malawi, drygt 60 mil söderut från var jag sovit i natt. Jag har slagit två rekord idag: 8 stycken passagerare i kategorin taxi och 19 i kategorin minibus. Jag har mutat gränspolischefen och hittat sätt att bli av med besvärliga rastaman.

Resan har börjat för två dagar sedan i Livingstone. Avsevärda händelser från igår: överfyllda bussen gick sönder ute i vilden (kategorin bussen finns inte eftersom vi var för många att räkna), så vi fick vänta 4 timmar pa den andra plus en time till att den lastades. Det som följde var formel ett genom chikaner nedförsbacken med brinnande bromsar pa framhjulen. Jag har aldrig haft det så kul! Jag har nästan glömt om whitewater raftingen pa Zambezifloden – den var knappast halvt sa spännande… :)

Jag har skrivit en saga till som jag kommer att posta när jag hinner, förmodligen innan jag drar hem. Imorgon ska jag gå och klättra Malawis högsta och vackraste berg Mt Mulanje, det blir nog en del fina bilder.

Ha det bra, mina vänner, och tveka inte med att korigera mina stavfel. (eller finns de inte?) ;)

mvh, Andrej

on the road

Tokrat ne bo tako lepe zgodbice, ker sem malo utrujen.

Najprej bilanca dneva: sem v Blantyru na jugu Malavija, za mano je dobrih 500 km, ki sem jih postuklal s sedmimi prestopanji. Postavil sem dva nova osebna rekorda - v disciplini osebni avtomobil 8 ljudi, v disciplini kombi pa 19. Podkupil sem carinika in naucil sem se, kako se znebis nadleznih rastamanov. In odkritje dneva: v suhi afriski vrocini se ti cote posusijo celo zazipane v rukzaku.

Jutri zakljucujem kalvarijo, ki se je zacela pred dvema dnevoma v Livingstonu, z vzponom na najlepso in najvisjo goro Malavija, Mt Mulanje. Brez skrbi, tu ni sneznih metezev. Po moje je bil bistveno bolj razburljiv vcerajsnji dan. Utrinki: okvara prenatrpanega avtobusa (ni mi uspelo prestet potnikov, zato to disciplino crtam), 4-urno cakanje na nadomestni bus na zgocem soncu in divja voznja nadomestnega busa cez hribovje, katere vrhunec je bil ovinkast spust v dolino s pregorelimi prednjimi zavorami (tudi discipline najhitrejsega busa ne bo, ker sem sedel cisto zadaj in nisem videl na stevec). Noro, se nikoli se nisem tako zabaval! Na rafting po Zambeziju sem ze skoraj pozabil, ni bil pol toliko razburljiv. :)

Do vrnitve v Lusako in leta domov bom zatorej pocival v miru in lepoti malavijskih gora. V planinskih postojankah najbrz nimajo wirelessa, tako da se spet javim, ko pridem z gore; v najslabsem primeru dan pred odhodom, ko bom v Lusaki. Verjetno s se eno zgodbico, ki jo mam ze skoraj napisano. Mimogrede, v Malaviju mi vlece mobitel, tak da se da kaj nujnega zmenit tudi prek SMS.

Lep pozdrav vsem, pa ne se sekirat, v Afriki se nihce ne.
Andrej

ute i busken

Efter denna långa frånvaro skriver jag ett längre sträck.

Tre frågor har man ingen nyttja av i Zambia: Hur länge, När och Hur gammal. Svaret pa den sista, angående vår obeskrivligt sönderfallen bus, kom från en tretändig man med ett stort självsäkert leende: It's very old - six, seven years! För honom var det antagligen hemskt roligt att se min förtvivlan över Zambiernas bekymmerlöshet om allt som heter tid och organisation. Tiden har varken mening eller värde i Zambia. Passagerare pa den gungande och skakande burken hade ett enda mål dendär dagen: att nå fram, oavsett när det blir. Visst tyckte de inte att det var roligt att vänta en halvtimme vid poliskontrol eller senare nar vi hade punktering, men det var inte pa grund av att de hade bråttom utan att afrikanska solen höll pa att fritera oss.

Det tog alltså sex timmar att nå Children's Town, en skola in the bush som ligger inte mer an tio mil nordväst om Lusaka. Jag tror inte att gubben med tre tänder skulle kunna berätta för mig dagen efter när det var bussen nådde sista stationen, och om det gjorde det alls.

Så är det med de fattiga Zambiaborna som pendlar med gamla bussar eller pickups. Rika farmägare som åker stadsjeepar är väl medvetna om tidens värde. Men även de bryr sig inte för mycket om när regnsäsongen börjar, eftersom det finns bevattningssystem pa deras åkrar. Hemskt profitabilt. Det finns lagom mark i detta stora land, man ska bara bevattna och gödsla den.

Emellertid har regnsäsongen börjat och i år kommer det inte vara nagon brist pa födan. Gödseln for smååkrar transporterades under och övanpå min backpack, men i Children's Town brukar de använda någon pålitligare fordon. På drygt två hektarer mark växer de mer eller mindre all mat för skolans behov. Man äter med händerna (tradition, inte fattigdom). Rinnande vatten finns inte, el har de bara pa skolans byggnad. Jag har skrivit dethär under stearinljus. För en genomsnittlig europe låter de här levnadsvilkor obegripliga, men jag lovar att en av de bästa upplevelser pa denna resa var att ta dusch i månskenet med en mugg. Här lever man konstant camping och när jag tittar pa dem ser jag att de inte saknar någonting. De är lyckliga. OK, själv skulle jag antagligen inte överleva mer än tre veckor, men deras extrema snällhet och tacksamhet för varenda snälla ord har givit spark till idealisten i mig och min tro pa människor.

Varma hälsningar från Lusaka! :)

in the bush

Po daljsi odsotnosti v divjini se spodobi daljsi prispevek. :)

Tri vprasanja, ki jih Zambijcem nima smisla postavljati, so Kako dolgo, Kdaj in Koliko je star. Na slednjega, ki se je nanasalo na nas tresoci avtobus, mi je trizobi mozakar zatrdil s sirokim nasmehom: It's very old - six, seven years! Zelo ga je zabavalo, ko sem zmedeno ugotavljal, da cas v Zambiji nima ne pomena ne vrednosti. Potnikom nase razpadajoce relikvije iz zacetka 70ih je pac edini cilj priti od tocke A do tocke B. Seveda niso bili nic kaj navduseni med polurnim cakanjem ob policijski kontroli in kasneje med menjavanjem pocene gume, ampak to je bilo bolj zaradi peklenske pripeke kot da bis e jim kamorkoli mudilo.

Za 100 km od Lusake do Children's Towna, sole v divjini, ki je ze veliko otrokom pomagala z ulice in jim dala dom, smo tako porabili 6 ur. Kdaj in ali sploh je prenatrpano sklepetalo prislo do svoje koncne postaje, pa mi veseljak s tremi zobmi najbrz ze drugi dan ne bi znal vec povedati.

Tako je z revnim vecinskim prebivalstvom Zambije, ki po opravkih sibajo z odsluzenimi avtobusi ali na hrbtu pickupov. Bogati lastniki ogromnih farm, ki v ta namen uporabljajo Toyotine terence, po moje zelo dobro razumejo, koliko je vreden cas. Ampak z vprasanjem, kdaj pride dezevna doba, se tudi oni ne ukvarjajo prevec, ker imajo namakalne sisteme. Iz zraka sem lahko obcudoval polja v pravilnih krogih, na slepo razmetana po suhi pokrajini. Sele med voznjo po cesti, ki so jo v 70ih gradili neuvrsceni bratje Jugoslovani, je moje tiho vprasanje dobilo odgovor> polja zalivajo z napravami, ki se vrtijo v krogu okoli svoje osi. Preprosto in dobickonosno. V tej poldrugo Francijo veliki drzavi je zemlje vec kot dovolj, samo pognojiti in zaliti jo je treba. Sadove tega spoznanja tukaj zanje tudi nemalo gradbincev iz bivse Juge.

No, dezevna doba se je medtem zacelaletos tukaj ne bo pomanjkanja. Umetna gnojila za lastno pridelavo so se iz Lusake tovorila pod in na mojem rukzaku, ampak v Children's Town jih ponavadi pripeljejo s kakim zaneslivejsim vozilom. Rabijo jih za dobra dva hektarja zemlje, kjer pridelajo vec ali manj vse, kar se na soli poje. Je se izkljucno z roko (tradicija, ne zaradi revscine!) in ce ti kaj ostane na krozniku, se vse razdeli med vec kot 100 lacnih ust. Pitno vodo nacrpa elektricna crpalka, za tusiranje se je vcasih treba namuciti z rocno. Tekoce vode ni, WC je na strbunk, elektriko imajo samo v soli in nekaterih kocah, kjer zivijjo ucitelji. Tole pisem ob soju svec.

Povprecnega Evropejca bi ob takih pogojih celo v tej vrocini zmrazilo, ampak prisezem, da je polivanje glave z lonckom v mesecini eno najlepsih dozivetij tega potovanja. Tu ljudje zivijo kampiranje vsak dan in povem vam - cisto nic jim ne manjka. Srecni so. Priznam, da jaz najbrz ne bi zdrzal vec kot tri tedne, ampak njihova ekstremna nezahtevnost in iskrena hvaleznost za vsako toplo besedo sta v meni spet prebudili idealista in okrepili vero. V ljudi.

Zal nimam dovolj casa, da bi odgovarjal na vprasanja, ker ponavadi pretipkam ze pripravljeni tekst (net je drag ko zafran), sem pa vesel vsake besede iz rodne grude.

Lep pozdrav iz Livingstona! :)
Andrej

förord om en förort

Måste skriva lite också för mina svenska kompisar, vet inte när jag har tillgång till nätet igen.

Jag ska inte berätta om kulturchock. Vad jag har upplevt hittills var knappast oförväntad, man ser ju mycket pa TV, men ändå hade jag svårigheter att beskriva Afrika även på slovenska. Imorse gick jag och en tjej pa förortstur med en lokalguide. Förorten var en av många lika runt stan; småstugor utan någon som helst infrastruktur förutom en vattenkran för 40 hushåll. Vi fick besöka en av 'husen' där en pensionerad man i slips förklarade att han är en businessman och sysslar med byggning. Pensionen går mestadels till skolavgifter för två utav hans 10 barn. Frun är hemma och sköter om familjen. Inom området verkade det en högstandard familj; farsan var jättestolt att han kunde försörja två barnas statliga utbildning, mer än de flesta andra i närheten.

Barna som inte har råd med att gå på statliga skolor går på community school, en lokalbefolkningens försök att försörja alla med allmänutbildning. I denna förorten med 50.000 invånare finns en med 150 elever och ett enda klassrum, fast det finns planer att bygga ny skola så snart de får tillstånd att göra det.

Två vita turister var visst dagens händelse i förorten; jag antar att vita och rika Zambianer sällan gar dit...

Denna upplevelse har råkat minska min fascination över att det inte har funnits vatten pa mittvandrarhem i 6 dagar. Det kommer idag, upprepar de varenda dag. :) Grejen är att hela kvarteret har problem med vatten samt det inte är något ovanligt. Hade jag inte besökt förorten idag skulle jag ha trött att de gör det för de äventyrhungriga turisternas skull. Nu känns det inte längre så himla äventyrligt...

Men nätet finns, fast inte riktigt snabb och knappast lagom för alla som vill använda det. Alltså jag måste dra nu. Imorgon ska jag ut till landet, skriver igen när jag har möjlighet. Ha det bra allihopa och jag hoppas ni har vatten hemma! ;)

Med varma hälsningar, Andrej

been in the hood

OK, postaja zanimivo. Vceraj se je pojavil en mladenic, ki pravi, da fura turiste po predmestjih Lusake. OK, itak mam en dan viska, zakaj pa ne. Danes dopoldne smo se torej odpravili v eno od teh predmestij, ki ma menda dobrih 50.000 prebivalcev (cela Lusaka skoraj 2 mio).

Tezko bom opisal to, kar sem tam videl; ni da nisem pricakoval, ampak besede so tu brez pomena... O kakih cestah, ulicah, kakrsnikoli infrastrukturi ne duha ne sluha, prebivalisca so betonske barake, pokrite z najdenimi salonitkami ali plehom, wc-ji so dvometrske luknje med 'hisami', ki jih pac zasujejo, ko so polne. Obiskali smo eno od teh bivalisc, kjer nas pozdravi zelo prijazen mozakar blizu 60 v kravati, g. Mwinga. In nas popelje v 'dnevno sobo', predstavi del svoje 12-clanske druzine in razlozi, da vecina dohodka gre za solanje dveh od otrok. Gospod ima sreco; pravi, da je biznismen in si je prigaral 'lepo' penzijo z delom v gradbenistvu. Cinik bi lahko rekel, da zivi v elitnem delu soseske, saj je hisa na njenem robu in ima pogled na center mesta (4 stolpnice v daljavi), pac cez lokalno smetisce, pa kaj ces...

Obiskali smo tudi lokalno solo, community school, kamor pa zahajajo otroci, pri katerih zmanjka denarja za drzavne sole, ki, ce sem prav razumel, stanejo okoli 100$ na leto (g. Mwinga bi moral to cifro torej zmnoziti z 10). Tudi ta sola je v bistvu samo baraka, ima eno ucilnico in 150 otrok. Menda bojo zgradili zaresno solo, ko bojo dobili gradbeno dovoljenje. Znano? Me zanima, ce bojo pol najeli podizvajalca...

Pot nas je peljala tudi cez trznico, ki sem jo omenjal vceraj; jaz sem ze izkuseno odganjal vsiljivce z "awe m'dala, zikomo!" (hvala, Mojca!), kar je naredilo vtis na vodica in je rekel, da se obnasam, kot da zivim tu. Ampak solo sprehodov po tej trznici vseeno ne priporoca, ker belec pac pritegne pozornost. Brez panike, saj ni nic hudega, samo ozeparijo te mimogrede...

Nedvomno me v naslednjih dneh caka se veliko nepopisnih dozivetij - jutri me Mojca pelje v Children's town nekam v bush, kjer bom spoznal majcken del od zambijskih 200.000 sirot zaradi AIDSa. Uradna stevilka je 800.000, ampak vkljucuje otroke, ki so izgubili enega od starsev. Kakorkoli obrnes, obe cifri sta katastrofalni za drzavo z 12 mio prebivalcev.

Bodi dovolj za danes; dodal bom se prispevek v svedscini, potem pa sibam v barcek. :) In seveda hitro spanje - tu se gre spat in vstane bolj ali manj s kurami, predvsem zato, ker je jutro edini znosni del dneva, najbrz pa ma to tudi kaj opravit s komarji.

En lep temno-crni pozdrav iz Zambije!

PS: se vedno smo brez vode, vendar sem to po danasnjem izletu skoraj pozabil omeniti. Vceraj sem se razmisljal, da to delajo namerno za avantur zeljne turiste, danes pa se mi to niti ne zdi vec avantura...
Keep up the good spirit! :)